Prva leta Kajak kanu kluba Tacen

Odmevni tekmovalni uspehi slovenskih kajakašev in kanuistov na svetovnem prvenstvu v avstrijskem Spittalu ter pojav atraktivnih plastičnih čolnov sta povzročila, da se je poleti leta 1963 kar nekaj več tacenske mladine pričelo ukvarjati z veslanjem.

Še isto jesen je LBD ustanovilo tacensko kajakašo sekcijo z namenom, da bi nam v Tacnu približal ta šport. Veslali smo v lesenih čolnih, tako kajakaši kakor tudi kanuisti. Z osnovnimi veščinami veslanja nas je seznanjal Albin Čižman, kasneje pa Dare Bernot. Naše prvo tekmovanje katerega smo se udeležili je bilo republiško prvenstvo v Solkanu.

Kako do boljšega čolna? Natan Bernot nas je enostavno pomiril z besedami: »Naredite si ga sami, z rokami.« Naslednje poletje sva z Sešek Markom po njegovih navodilih, dobesedno z rokami, izdelala poliestrski kajak s pomočjo kalupa, katerega so izdelali Čehi. Material za izdelavo sva dobila na matičnem klubu.

Odhodi v vojsko, problemi s tekmovalno opremo in prevozi so naše vrste hitro razredčili. Na
tekmovanja smo mi in čolni potovali z vlakom: leta 64 v Skopje, leta 65 v Ušče in leta 66 v Mostar. Ko sva z Ovčak Matom poleti 65 prišla na sestanek na Livado, sva tam srečala Vest Viktorja-Pika. »Fantje, zakaj pustite, da vas imajo za norca. Zakaj ne napravite svojega kluba«, so bile njegove besede. »Samo recite, da se strinjate in vse bom uredil.«

Ustanovni občni zbor je bil še tisto jesen, v dvorani družbenih organizacij na Komenskega 7 v Ljubljani. Spominjam se, da je Pik stal na ulici in vabil znance na občni zbor. Po takratnih pravilih je moralo biti na zboru prisotnih vsaj 30 članov.
S strani takratne ObZTK Ljubljana-Šiška so nam bila dodeljena skromna proračunska sredstva, komaj so zadoščala za nakup enega samcatega čolna. Podpirali so predvsem množičnost. Do ustanovitve Kajak kanu kluba Vikrče je prišlo poleti leta 1966. Vikrčani resda niso dosegali pomembnejših tekmovalnih uspehov, so bili pa sposobni organizatorji raznih tekmovanj.

Naslednjo spomlad sva z Ovčakom v kategoriji C-2 za Kajak kanu klub Tacen nastopila na uvodnem spustu sezone Tacen-Ježica in to v LBD čolnu. Seveda so od naju zahtevali takojšnje vračilo čolna ali pa vrnitev v matični klub. V želji, da še naprej veslava, sva se odločila za slednje. Tako so tekmovalno jedro kluba v tej sezoni 66 sestavljali: Čižman Tone v K-1, Hočevar Tone in Vest Viktor v C-1.

Naslednji konec avgusta je klub organiziral državno prvenstvo v slalomu s štartom na levem bregu pod Guzijevim mlinom. Narasla voda je prirediteljem povzročila mnogo dodatnega truda. Vodstvo tekmovanja pa je streho nad glavo imelo na domu Čižman Toneta, po domače pri Matevkovih.

Vse od ustanovitve je bil glavni problem kluba, kako priti do lastne čolnarne. Sprejeta je bila ideja, da objekt postavimo na savski otok, približno tja, kjer sedaj stoji sodniški stolp. Pridobljena je bila lokacijska odločba. Nabavljena sta bila pesek in opeka, preko kanala napeta žična pletenica in na njo pritrjen splav, s katerim smo na otok vozili gradbeni material. To pa je šlo takratnemu obratovodji Elektrarne Tacen-Brod krepko v nos. Odvezovali so splav, rezali žice. Gradnja je bila ustavljena z razlogom, da bodo izgubili kontrolo nad dogajanjem na otoku, da bo s tem omogočen dostop diverzantom ter oviran pogled na zapornico. Tudi zaradi političnega pritiska nam je Elektro Ljubljana za 99 let ponudilo v uporabo zemljišče na katerem stoji klub.

Po odhodu Vest Viktorja k vojakom ga je na krmilu kluba zamenjal Miha Linke. Nov predsednik, nov elan. Predvsem pa je k prvim vidnejšim tekmovalnim uspehom pripomogel očetov tovornjaček. Pojavili pa so se tudi novi čolni. Enega izmed njih sva bila deležna tudi midva z Ovčak Matom. Po odhodu Linke Miha k vojakom so za predsednika izbrali mene. Ne gre pozabiti, da smo bili vsi mi v tistih letih, ko smo morali na obvezno služenje leto ali leto in pol dolgega vojaškega roka. Betonski zidaki so ostali na otoku. Čolni pa so še vedno domovali pod Skokovo hruško, kakor so to mesto zbadljivo poimenovali Vikrčani. Mnogi so odšli. Najprej smo zidake s samokolnico zvozili po betonskem zidu med kanalom in strugo na mesto sedanje zgradbe. In jeseni 1970 se je gradnja pričela.

Gradili smo na črno, brez dovoljenj! Kaj pa nam je preostalo. Skupaj z gradbenim materialom bi sicer vse propadlo. Gradili smo v lastni režiji. Večinoma s prostovoljnim delom, plačevali smo le zidarje, tesarje, inštalaterje in druge obrtnike. Betoniranje temeljev, sodelovalo je 10 – 15 prostovoljcev, je bila zame ena najlepših akcij kluba. Skokova mama nam je kuhala čaj, ata Janko pa pomagal z vsem mogočim orodjem in nasploh. Siporeks opeko, tisto, iz katere so pozidani vsi zunanji zidovi, je prispevala tovarna KOT. Tesarski mojster Cedilnik je napravil streho. »Na denar bom že malo počakal,« je dejal. In potem se je pričel lov za denarjem. Namenskih sredstev ni bilo, pač pa so nam na pomoč priskočili v Centromerkurju, Colorju, Megradu, Petrolu in seveda Rašici. Z vlogo za pomoč me je sprejel Peter Šoštarič. »Ne damo vam 50.000 dinarjev, ampak vam bomo dali 500.000. Seveda ob pogoju, da se preimenujete v Rašico. Imate prevoz, imate trenirke? Dobili boste tudi to!« me je presenetil.
Ne prej in ne kasneje nisem doživel nekaj podobnega. Hvala Peter Šoštarič, zame ostajate najsvetlejši vzor. Tudi zaradi kasnejšega predsednikovanja; veliko smo se naučili od vas.
Spomladi 1971 smo imeli občni zbor z edino točko dnevnega reda: preimenovanje kluba. Vsi smo bili soglasni razen Pika: »V Tacnu sem bil, v Rašici me pa ne bo« je dejal in za vedno odšel.

Združitev Kajak kanu kluba Tacen in Kajak kanu kluba Vikrče je podpirala tudi takratna ObZTK Ljubljana-Šiška. Obljubljali so nam tudi večjo finančno podporo. Predvsem po zaslugi Rašice smo kmalu postali eden največjih in najbolje organiziranih klubov v državi z velikimi tekmovalnimi dosežki.

Jože Kepic
Viri: brošuri Rašica 41-71 in Rašica 73