Ljubljana – Nekje v večtisočglavni množici razvnetih navijačev je včeraj Marjan Štrukelj, svetovni kajakaški podprvak iz leta 1991, z napetostjo spremljal razplet slalomskega šampionata v Tacnu, prvega po tistem veličastnem tik pred državno osamosvojitvijo.

Njegov stavniški adut je bil Peter Kauzer, a odlični Primorec je včeraj vendarle dobil drugega naslednika, nič manj veščega, nič manj odločnega in zagotovo ravno toliko trmastega: Jureta Megliča. Simpatični 25-letnik, ki je Gorenjcem v zadnjem mesecu prinesel kar dve izredni odličji, je namreč z jekleno voljo opravil najtežji nastop v karieri in si priveslal svetovni bron. Za hip pa je celo kazalo, da s kajakaškim moštvom tudi naslov svetovnega prvaka …

Da bo v finalu kajaka, slalomske »kraljevske« discipline, prava drama, je obetal že dopoldanski polfinalni uvod, v katerem so po vrsti obtičali domala vsi najboljši kajakaši minulega desetletja, tudi Fabien Lefevre, Campbell Walsh (oba 5 odličij s SP, EP in OI) ter Fabian Dörfler (4). Kauzer se je na progo podal kot peti med deseterico, bil odlično na poti, a v zadnjem odseku tvegano opravil s protitočnimi vratci in po sodniški odločitvi o pribitku je 7000 ljudi za hip povsem onemelo. Novica do Megliča pač ni prišla, saj je štartal takoj za tem, njegova osebna drama pa se je po odličnem nastopu začela šele po prihodu v cilj, saj je moral kot tretji čakati na spodrsljaj dveh še preostalih na štartu. In ga dočakal.

»Najprej sem čakal ta dva, zdaj pa čakam še uradne rezultate. Upam, da ne bo kakšen protest vsega postavil na glavo,« je tudi sam pri sebi bržkone molil, naj mu papirnata vojna, ki se je odvijala v bližini, ne odvzame zaslužene kolajne. Vodstvo reprezentance se je pač, kot večkrat v teh dneh, odzvalo in zahtevalo revizijo Kauzerjevega nastopa, češ da je odločitev o izpuščenih vratcih sporna, a je Meglič glede na strogo in neizprosno sodniško komisijo tokrat odveč prestajal muke, toliko večje, ker je šlo za reševanje vprašanja moštvenega sotekmovalca, s katerim ju je že dobri dve uri pozneje čakal lov za odličjem v 3xK-1.

»Zdaj veste, s kakšno lahkoto se sprehajam ob progi, Jure je tako uredil stvari v svoji glavi, tako dobro se zna zbrati, da nimam nobenih skrbi,« je z zadovoljstvom ugotavljal njegov trener Andrej Nolimal, medtem ko je nedaleč stran v Kauzerju divjal pravi vihar. »Ne! Nisem izpustil vratic! Mi morda na glavi piše, naj to ravno meni dosodijo ali kaj? To, kar počnejo sodniki, je katastrofa. Sem kaznovan, ker ves čas opozarjam na njihove napake,« je bil povsem iz sebe lanski svetovni in letošnji evropski prvak, ki ga je čakal največja preizkušnja, ohladiti živce do moštvene tekme.

Za hip je ta res prinesla nov tacenski vrhunec, še hitreje ledeno prho. Kajakaši so po preverjanju na glavnem semaforju v vodi že nastavljali fotografom, mahali navijačem, le korak po sestopu z brzic pa prejeli novico, ob kateri se jim je zaletelo. Namesto 1. so 16. Vratica naj bi izpustil Dejan Kralj, najstarejši in najbolj izkušen med njimi, ki je, ko je slišal, kje naj bi se to zgodilo, nemudoma zanikal napako: »Vem, kaj sem odveslal. Imel sem lepo linijo, želel sem še malo ‘stisniti’, saj nisem imel hitrosti. Mi bi morali stati na najvišji stopnički zmagovalnega odra.« Kauzer pa na vprašanje, kako je na hitro ohladil glavo, dejal: »Če je ne bi, bi s seboj v brezno potegnil še dva, tega pa si nikoli ne bi odpustil.«

V senci velikega Megličevega uspeha, za katerega je od včeraj tacenska proga prava »proizvodna hala«, saj se je tu kalil in zorel, odkar je pred leti prvič sedel v čoln, so svojo nalogo opravili kanuisti Anže Berčič, Jure Lenarčič in Benjamin Savšek. Peto mesto resda ni najboljši slovenski dosežek doslej, leta 2002 so bili njihovi predhodniki denimo bronasti, a pri 19, 20 in 23 letih, kolikor jih premorejo, so svojo nalogo opravili povsem po pričakovanjih, četudi so pozneje priznali, da so imeli pred štartom v mislih kolajno. »Če že ne zlato, pa srebrno ali bronasto,« je dejal Lenarčič, ki so mu nastop v Tacnu potrdili šele sredi avgusta, ko Simon Hočevar z dosežkom z EP ni prekosil njegove bere v svetovnem pokalu.

V debitantskem članskem nastopu je potrdil, da je šlo za prvo odločitev, saj je posamično tekmo končal kot deveti, dve mesti višje pa Savšek, najstarejši v moškem kanuističnem tercetu. »Razmeroma zadovoljen sem, sploh ker sem šel na tesno v finale, a vseeno škoda, ker ni bilo nič od kolajne, ki sem si jo potihem želel med posamezniki, a tudi moštveno smo zelo usklajeni in že sposobni narediti kaj velikega. Je pa res, da je mladost naš zaveznik in lahko le še napredujemo,« je pribil. Z Lenarčičem in Berčičem, ki velja za izrednega talenta, mu bo pač vsako leto lažje, kot tudi Evi Terčelj, ki je včeraj v ženskem kanuju, ki je bil prvič uradna kategorija SP, zasedla 13. mesto.

Vir: Delo