Zgodovina, prostor in ljudje.

Arhivski zapis je objavljen v izvirni obliki.

Odmevni tekmovalni uspehi slovenskih kajakašev in kanuistov na svetovnem prvenstvu v avstrijskem Spittalu ter pojav atraktivnih plastičnih čolnov sta povzročila, da se je poleti leta 1963 kar nekaj več tacenske mladine pričelo ukvarjati z veslanjem.

Že isto jesen je LBD ustanovilo tacensko kajakaško sekcijo z namenom, da bi nam v Tacnu približal ta šport. Veslali smo v lesenih čolnih, tako kajakaši kakor tudi kanuisti. Z osnovnimi veščinami veslanja nas je seznanjal Albin Čižman, kasneje pa Dare Bernot. Naše prvo tekmovanje, katerega smo se udeležili, je bilo republiško prvenstvo v Solkanu.

Kako do boljšega čolna? Natan Bernot nas je enostavno pomiril z besedami: "Naredite si ga sami, z rokami." Naslednje poletje sva z Seček Markom po njegovih navodilih, dobesedno z rokami, izdelala poliestrski kajak s pomočjo kalupa, katerega so izdelali Čehi. Material za izdelavo sva dobila na matičnem klubu.

Odhodi v vojsko, problemi s tekmovalno opremo in prevozi so naše vrste hitro razredčili. Na tekmovanja smo mi in čolni potovali z vlakom: leta 64 v Skopje, leta 65 v Ušće in leta 66 v Mostar. Ko sva z Ovčak Matom poleti 65 prišla na sestanek na Livado, sva tam srečala Vest Viktorja-Pika. "Fantje, zakaj pustite, da vas imajo za norca. Zakaj ne napravite svojega kluba?" so bile njegove besede. "Samo recite, da se strinjate in vse bom uredil."

Ustanovni občni zbor je bil še tisto jesen, v dvorani družbenih organizacij na Komenskega 7 v Ljubljani. Spominjam se, da je Pik stal na ulici in vabil znance na občni zbor. Po takratnih pravilih je moralo biti na zboru prisotnih vsaj 30 članov.

S strani takratne ObZTK Ljubljana-Šiška so nam bila dodeljena skromna proračunska sredstva, komaj so zadoščala za nakup enega samcatega čolna. Podpirali so predvsem množičnost. Do ustanovitve Kajak kanu kluba Vikrče je prišlo poleti leta 1966. Vikrčani resda niso dosegali pomembnejših tekmovalnih uspehov, so bili pa sposobni organizatorji raznih tekmovanj.

Naslednjo spomlad sva z Ovčakom v kategoriji C-2 za Kajak kanu klub Tacen nastopila na uvodnem spustu sezone Tacen-Ježica in to v LBD čolnu. Seveda so od naju zahtevali takojšnje vračilo čolna ali pa vrnitev v matični klub. V želji, da še naprej veslava, sva se odločila za slednje. Tako so tekmovalno jedro kluba v tej sezoni 66 sestavljali: Čižman Tone v K-1, Hočevar Tone in Vest Viktor v C-1.

Naslednji konec avgusta je klub organiziral državno prvenstvo v slalomu s štartom na levem bregu pod Guzijevim mlinom. Narasla voda je prirediteljem povzročila mnogo dodatnega truda. Vodstvo tekmovanja pa je streho nad glavo imelo na domu Čižman Toneta, po domače pri Matevkovih.

Vse od ustanovitve je bil glavni problem kluba, kako priti do lastne čolnarne. Sprejeta je bila ideja, da objekt postavimo na savski otok, približno tja, kjer sedaj stoji sodniški stolp. Pridobljena je bila lokacijska odločba. Nabavljena sta bila pesek in opeka, preko kanala napeta žična pletenica in nanjo pritrjen splav, s katerim smo na otok vozili gradbeni material. To pa je šlo takratnemu obratovodji Elektrarne Tacen-Brod krepko v nos. Odvezovali so splav, rezali žice. Gradnja je bila ustavljena z razlogom, da bodo izgubili kontrolo nad dogajanjem na otoku, da bo s tem omogočen dostop diverzantom ter oviran pogled na zapornico. Tudi zaradi političnega pritiska nam je Elektro Ljubljana za 99 let ponudilo v uporabo zemljišče, na katerem stoji klub.

Po odhodu Vest Viktorja k vojakom ga je na krmilu kluba zamenjal Miha Linke. Nov predsednik, nov elan. Predvsem pa je k prvim vidnejšim tekmovalnim uspehom pripomogel očetov tovornjaček. Pojavili pa so se tudi novi čolni. Enega izmed njih sva bila deležna tudi midva z Ovčak Matom. Po odhodu Linke Miha k vojakom so za predsednika izbrali mene. Ne gre pozabiti, da smo bili vsi mi v tistih letih, ko smo morali na obvezno služenje leto ali leto in pol dolgega vojaškega roka. Betonski zidaki so ostali na otoku. Čolni pa so še vedno domovali pod Skokovo hruško, kakor so to mesto zbadljivo poimenovali Vikrčani. Mnogi so odšli. Najprej smo zidake s samokolnico zvozili po betonskem zidu med kanalom in strugo na mesto sedanje zgradbe. In jeseni 1970 se je gradnja pričela.

Gradili smo na črno, brez dovoljenj! Kaj pa nam je preostalo. Skupaj z gradbenim materialom bi sicer vse propadlo. Gradili smo v lastni režiji. Večinoma s prostovoljnim delom, plačevali smo le zidarje, tesarje, inštalaterje in druge obrtnike. Betoniranje temeljev, sodelovalo je 10 - 15 prostovoljcev, je bila zame ena najlepših akcij kluba. Skokova mama nam je kuhala čaj, ata Janko pa pomagal z vsem mogočim orodjem in nasploh. Siporeks opeko, tisto, iz katere so pozidani vsi zunanji zidovi, je prispevala tovarna KOT. Tesarski mojster Cedilnik je napravil streho. "Na denar bom še malo počakal," je dejal. In potem se je pričel lov za denarjem. Namenskih sredstev ni bilo, pač pa so nam na pomoč priskočili v Centromerkurju, Colorju, Megradu, Petrolu in seveda Rašici. Z vlogo za pomoč me je sprejel Peter Šoštarič. "Ne damo vam 50.000 dinarjev, ampak vam bomo dali 500.000. Seveda ob pogoju, da se preimenujete v Rašico. Imate prevoz, imate trenirke? Dobili boste tudi to!" me je presenetil.

Ne prej in ne kasneje nisem doživel nekaj podobnega. Hvala Peter Šoštarič, zame ostajate najsvetlejši vzor. Tudi zaradi kasnejšega predsednikovanja; veliko smo se naučili od vas.

Spomladi 1971 smo imeli občni zbor z edino točko dnevnega reda: preimenovanje kluba. Vsi smo bili soglasni razen Pika: "V Tacnu sem bil, v Rašici me pa ne bo" je dejal in za vedno odšel.

Združitev Kajak kanu kluba Tacen in Kajak kanu kluba Vikrče je podpirala tudi takratna ObZTK Ljubljana-Šiška. Obljubljali so nam tudi večjo finančno podporo. Predvsem po zaslugi Rašice smo kmalu postali eden največjih in najbolje organiziranih klubov v državi z velikimi tekmovalnimi dosežki.

Jože Kepic
Viri: brošuri Rašica 41-71 in Rašica 73

Arhivski zapis je objavljen v izvirni obliki.

Zapis Metke Savšek iz leta 2005.

Fotografije: arhiv družine Savšek, Janez Skok in arhiv kluba.

Konec septembra leta 2005 je Kajak kanu klub Tacen obeležil 40. letnico svojega obstoja, še za mejnik določimo prvi pisan zapis o ustanovnem zboru Kanu kluba Tacen.

Torej, lahko bi rekli, da je klub v svojem bitju, žitju in razvoju takrat stopil v svoja najbolj zrela leta.

Ko so v klubu leta 2000 praznovali 35-letnico, so v pogovorih s starejšimi člani prišli tudi do spoznanja, da je zgodovina kajaka v tem okolišu še mnogo starejša, kot je bilo mogoče razbrati iz dotedanjih pisnih virov.

Ustni viri pripovedujejo o prvih kajakaških podvigih pod mostom na Brodu še od leta 1948 dalje, med akterji pa so bili Maks Papež, Marjan Jakus in številni drugi zanesenjaki.

Pomemben vir zgodovinskega spomina je bila tudi razstava, pripravljena ob evropskem članskem prvenstvu v Tacnu, nastala v sodelovanju z Jožetom Kepicem in drugimi varuhi klubskega izročila.

Prvi pravi pisni dokaz o obstoju kajakaškega duha na tem prostoru pa ostaja zapis ustanovnega odbora Kanu kluba Tacen z dne 30. septembra 1965.

Ustanovni člani društva Kanu klub Tacen po zapisniku z dne 30. 9. 1965: Vest Viktor, Kepic Jože, Ovčak Matija, Čižman Albin, Slavec Stane, Ovčak Bojan, Rojko Marjan, Thaler Tomaž, Stržinar Andrej in Brumat Miro.

Odpri ustanovno listino (PDF)

Povejmo še to kot zanimivost iz tistih časov: vsaka tekma na Savi je bila praznik, rezultati pa niso bili znani v nekaj minutah, ampak šele po čakanju, tipkanju in dolgem druženju ob vodi.

Klub danes

O zgodovini kluba, velikih mejnikih in tekmovanjih na tacenski progi je bilo veliko povedanega še ob 35-letnici, prav tako o uspehih tekmovalcev, ki so prek medijev in spleta danes veliko bolj sproti vidni širši javnosti.

Klubski tekmovalci še naprej hrepenijo po največjih uspehih, nad zgodovino sodobnega obdobja pa še vedno močno sije srebrna olimpijska kolajna Andraža Vehovarja iz leta 1996.

Vsako leto se v klubsko kajak šolo vključuje veliko mladih, trenerji pa se trudijo, da jim predajo znanje, vztrajnost in občutek za športno rast ter življenje ob vodi.

V tem športu člani vztrajajo tudi več kot 40 let, njihova energija pa še vedno privablja nove generacije v klub, na vodo in v iskanje novih doživetij, rezultatov ter življenjskih radosti.

Čestitke klubu in želja vsem njegovim nekdanjim, sedanjim in bodočim akterjem, da ga na njegovi poti spremljajo še naprej tako uspešno, odločno in pozitivno kot doslej.

V Ljubljani, september 2005