Brez njihove pomoči bi šlo težje

Ob obletnicah se navadno spomnimo odličnih rezultatov tekmovalcev in poudarimo uspehe in kakovost dela trenerjev. In še kako prav je tako, saj tekmovalci in trenerji predstavljajo klub in brez njih le-ta ne bi mogel živeti in brez njih tudi ne bi mogli govoriti o štiridesetih letih aktivnega delovanja.

Prav pa je, da se spomnimo tudi tistih, katerih uspehov ne moremo izmeriti z metrom ali štoparico, niti s številom osvojenih medalj. Vendar brez njih ne bi bilo tekmovalcev, ne bi bilo dovolj sodnikov, na tekmah pa bi bilo zelo malo navijačev. To so bili, so in bodo tudi vnaprej, starši tekmovalcev.

Včasih je treba ponuditi ramo in obrisati solze razočaranja, drugič spodbudno zaploskati, tretjič priskočiti na pomoč najmlajšim pri plezanju iz vode ali prenašanju čolna in tudi pri pripravi različnih prireditev in tekmovanj je prispevek staršev nenadomestljiv. Čiščenje in pospravljanje kluba in njegove oklice, košnja, grabljenje, obešanje transparentov in zastav, kuhanje čaja in priprava prigrizkov za utrujene tekmovalce. Ur prostovoljnega dela v klubu in ob vodi ni preštel še nihče. Pa tudi nihče o tem ne sprašuje. Ne zahteva plačila, niti drugačne usluge.

Vloga staršev v klubu pa ne pomeni le garanja ob delovnih akcijah ampak je lahko tudi prijeten družabni dogodek. Posebno je bila Kulturno Rekreativna Sekcija sTaršev aktivna v obdobju 1999-2002. Poleg zanimivih veslaških izletov na Savi Bohinjki in Dolinki, Kolpi in Krki, ki so nam jih, roko na srce, vedno pomagali organizirati tudi trenerji in tekmovalci, pa tudi pri Skok športu so nam posodili vso potrebno opremo, se bomo nekateri še dolgo spominjali vzpona in ogleda jame pod Babjim zobom, pa piknika v dežju pod mostom v Bohinjski Beli. Torki so bili rezervirani za vzpone na Šmarno Goro. Najbolj obiskani pa so bili tradicionalni četrtkovi družabni večeri, ko smo malce skupaj posedeli, kaj spekli, kakšno pametno rekli ali pa kakšno šalo skupaj razdrli.

Zimske torkove večere smo preživljali športno: skupaj s trenerji smo pretegnili zarjavele ude v telovadnici, se preizkusili v bowlingu, tudi na kulturo nismo pozabili. Brez nas ni minila nobena ogleda vredna glasbena ali gledališka prireditev v Ljubljani in njeni oklici. Ob svetovnem dnevu poezije so ‘klubski’ pesniki prebirali svoje lastnoročno zapisane pesmi. Zelo dostojno smo proslavili pustne torke, novoletne čajanke so pa tudi že postale tradicija.

Ja, bili so to dobri, prijazni, prijetni, stari časi . . . Morda jih bomo pa kdaj na novo obudili?!

V spomin na čas, ko še nismo vse povprek ‘štrckali’ s fotoaparatom, je vendarle ostalo nekaj zabeležk v sliki:

Pred vzponom na Grad Kostel
Pred vzponom na Grad Kostel
po spustu po Kolpi
po spustu po Kolpi
Pa še ena s Kolpe po Kolpi
Pa še ena s Kolpe po Kolpi
Pustovanje
Pustovanje
še ena z Dolinke
še ena z Dolinke